Avdiofilska ethernetna stikala

Vloga stikala v sistemu za pretočno predvajanje

Stikalo je omrežni razdelilnik. Internetni modem ima malo priključkov in je redko blizu hi-fi omarice. Zato od njega do stikala poteka en sam kabel, stikalo pa nato povezavo razdeli omrežnemu predvajalniku, NAS-u (omrežnemu trdemu disku, ki hrani glasbeno knjižnico), televizorju ali igralni konzoli. V večini gospodinjstev to vlogo opravlja majhna računalniška naprava za nekaj evrov, ki jo napaja nizkocenovni omrežni napajalnik.

Glasbeni podatki prispejo nepoškodovani ne glede na stikalo: protokol Ethernet zazna napake in ponovno zahteva poškodovane pakete, pri prenosu pa se ne spremeni noben bit. Bistvo je drugje. Bakreni omrežni kabel prenaša tudi visokofrekvenčne električne motnje in ta šum doseže omrežni predvajalnik, kjer lahko vpliva na analogna pretvorniška vezja. Avdiofilsko stikalo torej ne spreminja glasbe, temveč vpliva na tisto, kar potuje z njo.

Zakaj je računalniško stikalo problematično v hi-fi sistemu

Namizno stikalo je zasnovano z mislijo na prepustnost in stroške, njegov električni šum pa ni prednostna naloga. Njegov stikalni napajalnik preklaplja tok pri visoki frekvenci, da ostane kompakten in poceni, del teh preklopnih motenj pa se prenese na vezja in kable. Njegov kvarčni oscilator, ki določa ritem pošiljanja podatkov, je osnovna komponenta. V računalniškem omrežju nič od tega nima vidnega učinka. Ko je isto stikalo z bakrenim kablom povezano z vrhunskim omrežnim predvajalnikom, postane vir motenj tik pred digitalno-analogno pretvorbo.

Linearno napajanje za omejevanje šuma

Napajanje je prvi skrbno zasnovani sklop avdiofilskega stikala. Linearni napajalnik s transformatorjem zniža omrežno napetost, nato pa jo usmeri in regulira brez visokofrekvenčnega preklapljanja. Je težji, se bolj segreva in stane več, vendar je njegov preostali šum občutno nižji. Odvisno od modela je vgrajen v ohišje ali priložen v zunanjem ohišju. Najbolj izpopolnjeni modeli imajo več ločenih napajalnih sklopov, enega za uro in druge za priključke, da eno vezje ne moti sosednjega. Nekatera vstopna stikala omogočajo priklop zunanjega linearnega napajalnika, ki se prodaja ločeno, kar omogoča postopno nadgradnjo.

Natančna ura in časovno trepetanje

Časovno trepetanje (jitter v angleščini) označuje majhne nepravilnosti v časovnem ritmu digitalnega signala. Avdiofilska stikala ga zmanjšujejo tako, da standardni oscilator nadomestijo s stabilnejšo uro: TCXO (temperaturno kompenziranim kvarčnim oscilatorjem) ali OCXO, kvarčnim oscilatorjem, zaprtim v majhni komori, ogrevani na stalno temperaturo. Vhod za zunanjo uro 10 MHz s priključkom BNC pri nekaterih modelih omogoča sinhronizacijo stikala z glavno uro, skupno več napravam.

Omrežni predvajalnik prejete podatke shrani v medpomnilnik, nato pa jih bere v ritmu lastne ure. Ura stikala torej ne krmili neposredno pretvorbe. Njen učinek zadeva vezja samega stikala: stabilna ura ustvarja manj preklopnega šuma z ožjim frekvenčnim razponom in prav ta šum se lahko po kablu prenese do predvajalnika. Ura OCXO potrebuje nekaj deset minut ogrevanja, preden doseže stabilnost: avdiofilsko stikalo zato pustimo stalno vklopljeno.

Optična vlakna in galvanska ločitev

Dve napravi, povezani z bakrenim kablom, imata skupno električno povezavo, po kateri potujejo motnje. Galvanska ločitev to povezavo prekine: med napravama ne teče več tok, s čimer se odpravijo tudi ozemljitvene zanke, ki povzročajo brnenje in motnje. Optična vlakna so najtemeljitejši način za doseganje tega, saj prenašajo svetlobo in ne električnega toka.

Avdiofilska stikala sprejemajo optično povezavo prek priključkov SFP, rež, v katere vstavimo optični modul. Najpogostejša uporaba je povezava modema s stikalom prek optičnega vlakna, da hi-fi sistem izoliramo pred šumom domačega omrežja, nato pa omrežni predvajalnik povežemo s kratkim bakrenim kablom. Za optično povezavo samega predvajalnika mora ta imeti priključek SFP ali pa je potreben pretvornik z optičnega vlakna na RJ45, ki ima lastno napajanje in lastne motnje. Moduli SFP porabljajo energijo in se segrevajo: njihova kakovost je prav tako pomembna kot prisotnost optične povezave.

100 Mb/s ali Gigabit: kakšna hitrost za glasbo

Glasba potrebuje malo pasovne širine. Stereo datoteka s 24 biti/192 kHz se prenaša s približno 9 Mb/s in celo DSD512, najzahtevnejši format, ostaja pod 50 Mb/s. Priključek 100 Mb/s povsem zadošča. Nekatera avdiofilska stikala zato namenoma uporabljajo preklopni čip 100 Mb/s, ki je počasnejši in povzroča manj šuma. Druga izberejo nasprotno pot s priključki Gigabit, 2,5 Gb/s ali 10 Gb/s za optično povezavo, pri čemer izhajajo iz predpostavke, da hitra vezja delujejo z več rezerve.

Izbira je odvisna predvsem od drugih naprav, priključenih na isto stikalo. NAS, ki varnostno kopira računalnike, televizor, ki predvaja video 4K, ali strežnik, ki množično kopira albume, izkoristijo prednosti povezave Gigabit. Pri stikalu, ki povezuje le omrežni predvajalnik, 100 Mb/s ne pomeni nobene omejitve pri poslušanju.

Število priključkov in položaj v omrežju

Pred izbiro je treba prešteti žične naprave, ki jih želimo povezati v bližini hi-fi sistema: omrežni predvajalnik, NAS ali glasbeni strežnik, televizor, TV-komunikator, igralno konzolo. En ali dva prosta priključka zagotavljata rezervo za prihodnost. Avdiofilsko stikalo postavimo čim bliže sistemu, kot zadnji člen pred omrežnim predvajalnikom: običajno stikalo med njima bi ponovno vneslo šum, ki ga želimo odstraniti. Velika večina avdiofilskih stikal je neupravljanih: priključimo jih in delujejo brez kakršnih koli nastavitev.

Izdelava, namestitev in kabli

Ohišje teh stikal je običajno iz debele kovine, da vezja zaščiti pred radijskimi motnjami in duši tresljaje. Nekatera stojijo na ločilnih nogicah. Pri namestitvi je stikalo najbolje odmakniti od stikalnih napajalnikov, obremenjenih razdelilnikov in zmogljivih ojačevalnikov. Omrežni kabel med stikalom in predvajalnikom naj bo kratek in ustrezno oklopljen. Omrežni napajalni kabel in vtičnica, na katero je stikalo priključeno, sta del istega premisleka: stikalo z nizkim šumom, ki se napaja iz voda z veliko motnjami, izgubi del svoje prednosti.

Pričakovane izboljšave glede na sistem

Rezultat je odvisen od omrežnega predvajalnika. Naprava z že dobro ločenimi digitalnimi in analognimi stopnjami sama filtrira velik del šuma, zato je prispevek avdiofilskega stikala pri njej manj opazen. V sistemu z visoko ločljivostjo poslušanje praviloma pridobi tišje ozadje, jasneje izražene podrobnosti pri nizkih glasnostih in stabilnejšo stereo sliko. Te razlike ostajajo majhne v primerjavi z razlikami zaradi zvočnikov, ojačevalnikov ali akustike prostora. Avdiofilsko stikalo je torej člen za končno izpopolnitev: pride na vrsto, ko so vir, ojačevalnik in zvočniki že na ustrezni ravni, in ne namesto njih.